Štefe Kuzmics – Grobni natpis na vlašćem grobu

Štefe Kuzmics

Grobni natpis na vlašćem grobu

Putnik, ako na ‘vo tužno mesto zajdeš,

   Ter zmed čuda grobov i k ovomu dojdeš,

Da li gdo počiva ovde? – ko b‘ se pital:

   „Štefe Kuzmics, župnik“ odgovor bi ziznal.

V železanskoj se je županiji rodil,

   Va selu Štrukovcu, kade j’ školu hodil.

Ovde je ditinstvo veselo prebavil,

   Ov prez brigov žitak vred mu se j’ rastalil.

Kada je mladenac Muzam v ruke dospil,

   Dokljek k cilju dojde, čuda se j’ potil.

Učitelj, a kašnje i rektor je nastal,

   Verno je dičicu v školi podućaval.

Zatim pak dvajset i još četira ljeta

   Kot duhovnik služil v crikvi ‘voga mesta.

Pisal je on knjige va svojem jeziku,

   A i „Novi Zakon“ nek na božju diku.

Poboljšal je stare vse jačke crikvene,

   Takaj ljudem vsake knjige molitvene.

Da se tužno srce i onda ubatri,

   Kada smrt uzroči velike žalosti:

Je mrtvačke jačke vernikom zipisal,

   Kaže, da j’ pesničtvo takaj rado imal.

I vsa drugačije pisma mu to kažu,

   Da j’ bogabojeć bil, ti svitlo razlažu.

Velika je škoda, nij dokonjal delo,

   Beteg mu je z ruke van izkinul pero.

Na zadnje ga je pak prsna bol nemila

   V pedesetšestletnoj starosti zničila…

Hodi, kršćanski drug, ter si peldu zami,

   Kako da preživiš tvoj žitak na zemlji!

I blažen ćeš bit va žitku i smrti,

   Po Goristajanju stan ćeš najt va nebi!

Pjesništvo Gradišćanskih Hrvata, HAK, Beč, 1977, 5.

Štefe Kuzmics (Štefan Kuzmić), AL piše: (1723. – 1779.)

u Željezanskoj županiji se je rodio

u selu

vjerno

mjesto

u crikvi

sve jačke

svake knjige

djelo

iz ruke

u pedesetšestljetnoj starosti

u nebu

%d blogeri kao ovaj: