Zvane Črnja – Gradišćanska jačka ali tuoda se grie va Beč

Zvane Črnja

Gradišćanska jačka

ali

tuoda se grie va Beč

Jačka do jački,

ta krvava jačka, bič i ostruga,

Na ov puot so muorali prit

svi gonjeni

i prokleti z juga.

Ki će to mrtvo jabuko

pozelenit,

za vajme boga, Šimune,

i donest nan na njadra

zemljo i nebo

ča smo ih pogubili

a nikad ne odzabili

i odveselili

va človečansken

srce?

A ti si to meso vignano,

naš Šimune.

Korak po korak

z juga do severa

za kmetsko mieso

niso nan dali ni helera.

Tako

hodili so puki

človek do človeka,

z lopatami, oj Šimune,

za grob ti skopat.

Dohodili so i nahodili

i sejali si

i pogubili

oči

i lobanji

i gole ruoki

od prebieloga turma do prebieloga turma,

od lopati do lopati

po Gradišće zelenen

i s krvljuon tvojuon blagoslovljenen,

oj, Šimune, brižan ti naš Šimune.

I vilezda je ta jabuka.

I rinula koren si predibomko

va zemljo niemško

plačuć za lobanjami

ča so nan se tamo

pogubile.

I ki će pobrat to jabuko

premrtvo pod nebon,

naš Šimune?

Plačuće drievo prez cvieta

ki će ga pobrat?

Ki će z suhega diebla prijiet

tvoje tielo z damni tamo naobešeno

i z damni tamo zlomljeno

i z damni prenatučeno

i z damni prenamučeno

i z damni va prah razdrobljeno

i z damni s ten vetron razneseno

pa tvojien Gradišće presunčanen?

Ni vrani ga niso

kljukale.

Samo je prah tvojega tiela

šenica vase ziela.

Šenica i

kokošica

od harfi

hinca

žica.

Slišit će je

udovica

kad se zmakno

dica.

Saka jačka jedan kruh.

Užgi, kume, potrbuh.

Smiej se ali plaći

kako ti se rači.

A ja dozivan oni cviet

necvatući

po zemlje kade stuo liet

nan

sunce zahaja,

va hervacken zajike i z novon jačkom

dozivan te

od Šoprona do Dunaja.

I kad na suhen drieve

va grade Želieznen

ona jabuka od zlata

dozori,

znat će se, oj Šimune,

da smo po kervaven puote

ovuoda

va Bieč hodili mi.

Mi čas smo bili mieso njihovo

i zajik stuo put

mučen

i stuo put dotučen

do zipki

i pod sakon novon sabljon kako repa sprepolovljen

i od cesara presvietlega, premilostivega, predičnega

sprepolovljen

i sprepolovljen va državstve benetačken

i turačken

i va ungariešken

i va hervacken,

pak još dvanajs

put

tako

sprepolovljen

pod sunce ča va

Cindrofe zahaja

i va Uzlope i Čajte zahaja

i va Trajštofe

i va Klimpuhe

ča nam zahaja

z jačkon ka ti je kosti

z juga napeljala.

I još jači ta jačka:

cesare,

daj mi

dva

helera,

Kroboti dohode do severa.

Krobotske kosti, zajik i mieso;

pod vašen bičon kolena nan pliešo.

Tambu,

tambu

tambu-

-rica,

denes glava ti je

tica.

Zletena in je z debeloga panja

i od Zriny grofa,

i od

Frankopana

sanja.

Dvie krvave tice,

kako dva kragulja.

Užegni krobota

da tu ne šušmulja.

Sveti Blaž

grlomaž,

podmaži

konop

i ča će mu

pop.

I hopsa,

jopsa,

tamburaši.

Jur za mrtven

farnik maši.

Sursum corda

svi na nebe

naši ste

pajdaši.

I od tiela krobotskega, Šimune,

Gradišće ti je

prezeleno.

I zgubljena je stara jačka,

jačka krvava i duga.

Samo oblaki bieli

još ti dohode z juga.

Nikola Benčić, Književnost gradišćanskih Hrvata od 1921. do danas, ZIGH, Trajštof, 2010, 365-369.

NB I, 318-322.

Zvane Črnja (Žminj, 1920. – Zagreb, 1991.), Zvane=Ivan

Veliki štovatelj i borac u promicanju gradišćanskohrvatske književnosti u matičnoj zemlji bio je Zvane Črnja. („In tyrannos“, na gradišćanski način, Vjesnik, Zagreb, 25. studeni 1979.).

Svojim je aktivnim spajanjem književnika i književnosti preko „Čakavskoga sabora“ dao važne i odlučne poticaje proučavanju književnosti u dijaspori. Njoj je posvetio i pjesmu Gradišćanska jačka ali tuoda se grie va Beč.

TEMA: GRADIŠĆE i KNJIŽEVNE VEZE S HRVATSKOM

%d blogeri kao ovaj: