Ljudevit Škrapić – Tri vojaki

Tri vojaki

Iz dalka se čuje

bojna šumljavina:

odvlikli su štuke,

pobigle su trupe,

mirna je dolina.

Idu tri vojaki

k domu, poprik luga:

muži, sinim brati

– blizu su, pred vrati –

al’ cesta j’ još duga!

Prazne torbe nosu,

– korak miri stazu –

trudni, gladni, boso

idu danom, rosom,

traje, šušanj gazu.

Bura lamlje kiče,

klanjaju se grane,

škriplje, puca žilje,

nebo se lasiče,

grmi noći, dane.

Sunce skriva trake,

črljene, krvave.

Mrak shranja vojake

– u ufanju jake –

potrene, mlahave.

Mali majr se kaže:

„Hodmo na noć tamo!

– prva ćut ne laže,

nakraj misli vraže! –

zutra dalje, rano!“

Oj, nemilosrdni

oficir pijani,

– pun jada i srdi,

vladar žitka, smrti –

umorit je kani!

„Sin me čeka doma;

mene stara mati!

Ako poznaš Boga

– jednoga smo roda –

nećeš nas striljati!“

Ti nje, al‘ ja tebe!“

– viče adjutantu;

frca izvan sebe,

zala volja melje –

zničit ovu bandu!“

Divlja sila krči

– ruši se stabalje –

dvama ležu mrtvi,

u blatu, u krvi;

jedan živ ostane.

Vozu dva vojake

k domu, poprik luga,

muže, sine, brate,

dva naše Hrvate;

cesta već ni duga!

Vozu dva vojake

u cintir, na koli;

jafču žene, majke,

plač da jim odlahne

duše, srca boli.

Noć pokriva groblje,

majski cvit, mir, lozu.

Sinak sanja polje…

u vinograd kolje

skupa s ocem vozu!

Očeva je želja

da na sina pazi:

do lani ga čeka;

sad ga onde pelja

v raj, po Mličnoj stazi.

Ljudevit Škrapić, Droptine, 1988, 39-41.

statistika: 40,010 hits/pogodaka

1087. posting (do danas)

zapravo: iz dal’ka>iz daleka, kiče>kiće

kiće, kićice-grančica

lasikati-bljeskati se

majr-majur

frcati-pjeniti

cintir-groblje

jafkati-jaukati