File Sedenik
Na domorodnom mestu
Čemu sam neg došal,
simo va ‘vo selo?
to naše ognjišće
zdavno j’ ugašeno!
Hiža, striha prazna,
zaperta su vrata,
pauk paočinu snova
med ubloke sada.
Ne, nigdor se ovde
veseli, kad dojdem,
nigdor se ne plače,
kad odavljek projdem:
Ki su mene ovde
vako prijet‘ ‘tili,
počivadu zdavno
v-cimitora krili!
Moju prošlost od’vud (odavljek),
prez sleda odajde:
kamo se obernem,
poznanca ne najdem.
Ako pak ko staro
drivo ne bi vidil:
oš i veroval ne b’
da sam domom dospil.
Neg ‘va stara stabla
su mi još poznanci:
koliko krat sam z-njih
znimal gnjazda z-jajci!
Čuda krat me deržu
njih debele kite,
kot majkine ruke
svoje dobro dite!
Bog te blagoslovi,
o milo stabalje:
vas moje negdašnje,
verne priatelje!
Sunce neka dugo
na vas pušća trake,
a ta moj spominak
pozabit nekate!
Kad ja sada od vas
va daljinu projdem:
do zna, s-vami je li
se oš kada najdem?
S-vami, znam, već nigdar,
najviše oš jednoč:
– s-vašim žiljem onde,
va toj zemlji pak koč!
Anton Šatović, Svitlina, broj 10. (Svitlina, 16 brojeva, 1986. – 1994.)
čemu sam nek došao
mjestu
paočinu
prez/bez slijeda
vjerne prijatelje
gdo zna/tko zna
još
Filed under: Anton Šatović, File Sedenik, ghrv književnost | Leave a comment »