Ivan Blažević – Bojno vrime (1917.)

Ivan Blažević

Bojno vrime (1917.)

Pod Črljenkom nima klupi;

   Ni gdo bi sel tamo?!…

Prošli su po mračnom puti,

   Bog zna kude – kamo?

Bog zna kude – zemlje tudje,

   Zis sabljom i štuki;

Kuga, oganj, smrt nam grudje;

   A ljudi su vuki.

Pod Črljenkom zrasla j‘ trava;

   A kitice nima.

Pod Črljenkom nima sâda;

   A va hladu j’ zima.

Va Dubanjku kod Brkave

   Sulica se plače;

A va siepi pumpor, žabe

   Stenju sad još jače.

Va Lužići pastirica

   Kotno kanas psuje.

U višini mala ptica

   S bogom se miluje.

U križićih gnjije žito,

   Vrepci su va vadi;

I grčica – vse je sito. –

   Nek človik sad gladi!

Črnija je Črna Voda,

   A lice je mrtvije.

Otkinuli su rod od roda;

   A brat brata bije.

Hrast visoki sad iz luga

   Gleda na Kapate.

Onde zvira naša tuga:

   Zemlja krije brate!

Vetar stari ti po rosi

   Daleki prah sije;

Nepoznati glas to nosi

   K nam iz Sibirije.

Lug i vetar, Črna Voda,

   Ima srce – ljubi!…

Rod ne pozna svoga roda, –

   Takvi su sad ljudi!

Svit se kolje ter se mrvi,

   Ruje boj prokleti!

Človičanstvo stenji v krvi:

   Dojdi, o mir sveti!

(kanas – pastir)

Pjesništvo Gradišćanskih Hrvata, HAK, Beč, 1977, 53-54.

kotno (kot ‘no, kao ono)

s Bogom

vjetar

svi